Razlika med psihoterapijo in psihosocialnim svetovanjem

Lahko bi rekli, da je psihoterapija oblika psihosocialnega svetovanja (Društvo psihologov Slovenije). 

Ameriško psihološko združenje (ang. American Psychological Association, v nadaljevanju: APA) psihoterapijo definira kot katerokoli psihološko pomoč, ki vključuje izobraženega posameznika in se primarno poslužuje oblik komunikacije in interakcije z namenom ocene, diagnostike in zdravljenja disfunkcionalnih emocionalnih odzivov, načinov razmišljanja in vedenjskih vzorcev. Psihoterapija ni le zdravljenje duševnih motenj, temveč mora upoštevati tri pomembna področja: terapevtovo osebnost, psihoterapevtski odnos in klientove značilnosti (Norcross 2010). Psihoterapija je primarno namenjena ljudem z motnjami in boleznimi, posledično pa psihoterapevte pogosto najdemo v zdravstvenem okolju (Društvo psihologov Slovenije). Za razliko od psihosocialnega svetovanja so psihoterapije večinoma dlje trajajoči procesi, ki obširno preučujejo in raziskujejo klientovo zgodovino.

Svetovanje pa na drugi strani APA definira kot profesionalno pomoč pri spopadanju z osebnimi težavami, kar vključuje čustvene, vedenjske, medosebne, zakonske, izobraževalne, rehabilitacijske in druge življenjske probleme. Naloga psihosocialnega svetovalca je identifikacija klientovih težav, njegovega potenciala, postavljanje ciljev svetovalnega procesa, iskanje rešitev in psihoedukacija. Večinoma se ukvarja z vedenjskimi težavami, medosebnimi odnosi, spopadanjem z lastnimi čustvi in identifikacijo vsiljivih misli, poslužuje pa se tehnik aktivnega poslušanja, vodenja, razprave, pojasnjevanja in administracije nalog. Proces psihosocialnega svetovanja se tako v svoji osnovi ukvarja z iskanjem rešitev trenutnih problemov in je večinoma krajši od psihoterapevtskega procesa.

Caro (2000) razlike med pojmoma svetovalec in psihoterapevt išče v prisotnosti patologij pri klientih oz. pacientih. Svetovanje naj bi bilo tako namenjeno posameznikom, ki se soočajo s »prilagoditvenimi reakcijami« (ang. Adjustment reactions), kot jih imenuje DSM II, diagnostični in statistični priročnik duševnih bolezni, posamezniki z bolj rigidno osebnostno strukturo in poglobljenimi psihičnimi težavami pa naj bi rešitev iskali v psihoterapiji, ki naj bi za cilj imela prestrukturiranje posameznikove osebnosti (Caro 2000, 76). Razliko pa avtor išče tudi v obravnavi nezavednega inv zavednega v sklopu svetovanja in psihoterapije. Opazuje, da v sklopu svetovanja svetovalci večinoma obravnavajo težave na zavedni ravni, medtem ko naj bi psihoterapevti obravnavali tudi težave na nezavedni ravni (Caro 2000).

Caro (2000) povzame, da pri razlikovanju med poklicem psihoterapevta in svetovalca ne gre za eksaktno distinkcijo, temveč za kontinuum, vzdolž katerega se pogojno postavijo tudi modalitete, šole, tehnike in individualni slogi in vzdolž katerega se lahko terapevti in svetovalci prosto premikajo, odvisno od konteksta dela, narave klienta in drugih dejavnikov.

VIRI:

American Counseling Association (ACA). 2023. https://www.counseling.org

American Psychological Association (APA). N.d. https://dictionary.apa.org/

Caro, Hugh. 2000. »Counselling and Psychotherapy: Is there a difference? Does it matter?« A. N. Z. J. FamaTher. 21(2): 73–80.

Društvo psihologov Slovenije (DPS). 2017. Psihoterapija in psihološko svetovanje: sorodni, a ne enaki dejavnosti. http://www.dps.si/2017/03/psihoterapija-in-psiholosko-svetovanje-sorodni-a-ne-enaki-dejavnosti/

Norcross, John. C. 2010. »The therapeutic relationship.« V The heart and soul of change: Delivering what works in therapy, ur. B. L. Duncan, S. D. Miller, B. E. Wampold, & M. A. Hubble, 113–141. American Psychological Association.

Škabar, P. 2023. Motivacija za izbiro psihoterapevtskega ali svetovalnega poklica. Magistrsks naloga. Ljubljana: Fakulteta za uporabne družbene študije